Prikaz primera osredotočenega  na koncepte uspeha.
Barbetseas, Andreas; Barbetseas, Ikaros

UVOD

Oseointegrirani dentalni vsadki so se tradicionalno nameščali s protokolom v 2 fazah. Ta pristop narekuje, da se vsadek potopi in nato pusti, da se oseointegrira za obdobje 3 do 4 mesecev v mandibuli, ter 6-8 mesecev v maksili. Poskusi, da se vsadek obremeni prej, so povezani s povečano stopnjo neuspeha. Med fazo oseointegracije pacientom zagotovijo začasno protezo, vendar je številnim pacientom začasna proteza neprijetna in se pritožujejo, da je neudobna za nošenje. Zato bi bilo koristno, če bi se faza oseointegracije lahko skrajšala brez ogrožanja uspeha implantacije. Leta 1990 je bilo objavljeno prvo dolgoročno klinično preizkušanje, ki je nakazovalo, da se vsadki lahko obremenijo takoj ali zgodaj v spodnji čeljusti pri izbranih pacientih.

Danes se imedijatno in zgodaj obremenjeni vsadki uporabljajo običajno, zlasti v spodnji čeljusti dobre kakovosti kosti. Da bi zmanjšali tveganje izgube vsadka pri imedijatni obremenitvi, se priporoča uporaba različnih “kliničnih trikov”, kot je uporaba manjšega svedra od premera vsadka za pripravo mesta implantacije, da se doseže visoka primarna stabilnost. Po njegovi uporabi v spodnji čeljusti se imedijatna obremenitev uporablja selektivno v zgornji čeljusti in po raziskavi, objavljeni leta 2009, je takšna obremenitev fiksnih protetskih del na vsadkih znanstveno in klinično potrjena. Stopnja preživetja vsadkov, vključenih v študijo, je v razponu od 95,4% do 100% (od enega do tretjega leta).

 Ker se je raven znanja in pričakovanj pacientov pri zdravljenju z dentalnimi vsadki v zadnjih letih močno povečala, uspešnost moderne terapije ni mogoče več presojati le po tem, ali je prišlo do oseointegracije vsadka. Imedijatna obremenitev vsadkov je vsekakor eden od odgovorov na ta pričakovanja, zlasti pri pacientih s popolnoma brezzobno čeljustjo. Namen prikaza tega primera je povzeti pomembne dejavnike, ki bi lahko igrali vlogo pri uspešni rekonstrukciji popolnoma  brezzobne zgornje in spodnje čeljusti z uporabo protokola imedijatne obremenitve.

  Obrazec: